Dolgo časa sem verjela, da je trdo delo vrednota. 
Da več kot delaš, več veljaš. 
Da je osem ur v pisarni – ali več – nekaj povsem normalnega. 
Da bolečina pride zraven uspeha.

Dokler me telo ni ustavilo.

Pri tridesetih sem doživela prvo hernijo. Po nekaj mesecih okrevanja sem se hitro vrnila za računalnik – nazaj v stare tirnice, v sedenje po deset ur in več na dan. Štiri leta kasneje se je zgodba ponovila. Takrat sem si obljubila: »Zdaj bo drugače.« Pa ni bilo.

Stare navade so hitro prevladale. Dolgi dnevi za računalnikom, brez pravega posluha za telo in brez priznanja, da dolgotrajno sedenje preprosto ni zame – četudi sem bila sicer redno fizično aktivna. Gibanje očitno ni bilo dovolj, če sem preostanek dneva presedela.

Ni minilo niti dve leti, ko me je hernija znova ustavila, že tretjič. Tokrat veliko huje. Operacija ni uspela. Sledila je revizija, nato pa dolgotrajno okrevanje. Ena rehabilitacija za drugo – od toplic do rehabilitacijskega centra Soča, kjer so me spet sestavili skupaj do te mere, da so vsaj noči spet dobile svoj čar – majhen, a neprecenljiv korak nazaj v normalno življenje.

Bolečina. Nemoč. Izčrpanost – fizična in psihična. Počutila sem se uničeno. A hernija mi ni vzela le zdravja.
Vzela mi je velik del tistega, kar imaš za samoumevno – normalno življenje. Kar naenkrat nisem smela več teči. Nisem smela rolati. Smučanje je postalo prepovedano. Tudi preproste stvari, ki jih večina mam počne z otroki brez razmišljanja – tek po dvorišču, lovljenje, brezskrbno gibanje – zame niso bile več dovoljene.

To boli drugače. Tiho. Globoko. Ker ne izgubiš samo telesne moči, ampak del sebe. Najhujše niso bile le omejitve. Najtežja so bila vprašanja drugih: »Kako je to mogoče? Mlada si, suha, aktivna … pa imaš toliko težav s hrbtenico.« In tudi vprašanja, ki sem si jih zastavljala sama – zakaj jaz?

A telo ne gleda na leta, težo ali videz. Telo si zapomni vse. Vsako uro sedenja. Vsak prezrt signal.
Vsakič, ko sem si rekla: »Še malo zdržim.« In slej ko prej nam to pokaže – ne zato, da bi nas kaznovalo, ampak da bi nas ustavilo. Da bi nas prisililo, da si končno prisluhnemo.

Zdaj sem se prvič zares ustavila. In se odločila, da je zdravje pomembnejše od vsakega urnika, roka in pričakovanj. Tokrat dokončno.

Vsaka sprememba je strašljiva. A ostati na mestu in izgubljati zdravje je še bolj.

Ko zdravje postane meja, ki je ne moreš več prestopiti 

Štiri operacije hernije.
Stalna bolečina.
Omejitve sedenja.
Strah pred tem, kaj bo jutri.
In vedno znova isti samogovor: »Saj bo. Bom zdržala. Samo še malo.«

Ker rada delam.
Ker sem odgovorna.
Ker nisem hotela odnehati.

A resnica je bila kruta: ne glede na voljo – telo ima zadnjo besedo. Sedenje osem ur ali več v pisarni zame ni bilo več samo neprijetno. Postalo je nevarno. Ne le za zdravje, temveč za prihodnost. Zdravje ti ne vzame samo energije – lahko ti vzame tudi dohodek, razvoj, rast. In kar je najhuje: občutek, da nimaš nadzora nad svojim življenjem.

Hernija – tiha novodobna bolezen

Danes vem, da nisem izjema. Hernija je postala novodobna bolezen delovnih ljudi.
Ljudi, ki sedimo. Ki delamo. Ki hitimo. Ki odlašamo s skrbjo zase. In ravno zato sem si morala postaviti iskreno vprašanje: Ali bom čakala, da si dokončno uničim zdravje – ali bom nekaj spremenila?

Ena odločitev. Ena sprememba.

Odločila sem se, da svoje znanje prestavim online. Ne zato, ker bi bilo moderno. Ampak zato, ker sem potrebovala svobodo.

Svobodo:

• da sama upravljam čas za računalnikom,
• da delam v krajših, telesu prijaznejših intervalih,
• da vmes vstanem, se raztegnem, naredim premor,
• da poslušam svoje telo – ne tempa industrije.

In prvič po dolgem času sem začutila nekaj, kar sem skoraj pozabila – upanje.

Nisem postala manj delovna. Postala sem pametnejša.

Z delom na daljavo ne izgubiš discipline.
Prav nasprotno – postaneš bolj osredotočen, bolj proaktiven in bolj učinkovit. Ko nisem več v pisarni po cele dneve, se je moj delovni dan povsem spremenil. Ni več nenehnih prekinitev, mimobežnih pogovorov in klepetov, ki nevede vzamejo ure. Prav tako ni več vsakodnevne vožnje v službo in nazaj, ki ti pobere energijo, še preden sploh začneš delati.

Če smo iskreni, v pisarni pogosto porabimo veliko časa za stvari, ki z delom nimajo neposredne povezave – a se jih je z leti preprosto navadilo jemati kot nekaj povsem običajnega.

Vzemimo za primer tajnico. Velik del njenega dela se že danes odvija online – elektronska pošta, klici, dokumenti in organizacija. Razlika je predvsem v okolju. V pisarni je vezana na osem ur fizične prisotnosti, medtem ko lahko pri delu na daljavo ta čas bolje izkoristi. Pogosto ravno zato dela bolj zbrano in učinkovito.

Tudi sama sem dokaz, da prisotnost v pisarni sama po sebi še ne pomeni večje produktivnosti. Danes vem: ni treba biti suženj tempa.

Industrija ima svoja pravila. Posel ima svoja pričakovanja. A zdravje ima samo eno mejo – in ko jo prestopiš, je cena previsoka.

Danes verjamem, da:

• se da delati drugače,
• se da rasti tudi na daljavo,
• se da uspeti po svojem urniku,
• se da delati z glavo in srcem – brez, da si poleg tega še uničujem telo.

Če to bereš in se prepoznaš … konstantne bolečine v hrbtenici, če čutiš stalno utrujenost, če imaš občutek, da bi lahko več – a te telo zadržuje … naj ti povem tole: Se da. Jaz nisem nehala delati. Samo izbrala sem pot, kjer lahko delam na način, ki spoštuje moje telo. Pot, kjer lahko živim, delam in rastem – brez nenehnega boja s sabo. In če sem lahko jaz – potem lahko tudi ti. 💛

Če čutiš, da je čas za spremembo, a ne veš, kje začeti – to je povsem normalno.
Tudi sama sem bila tam. Če te zanima, kako danes delam in kako sem svoje znanje prenašam v online okolje, me najdeš na Instagramu, Facebooku ali na www.loomao.si.

Svoje izkušnje danes združujem kot virtualna asistentka in online business managerka, kjer s celostnim razumevanjem poslovanja pomagam podjetnikom pri organizaciji, postavitvi procesov in razbremenitvi vsakodnevnih nalog.

Če potrebuješ podporo ali samo nekoga, ki razume izzive sodobnega podjetništva, mi lahko preprosto pišeš. 💬
Včasih je že prava podpora tista, ki naredi največjo razliko.